Kot kolektiv smo se izvalile na Metelkovi, Rog pa je bil naš drugi dom. Po različnih rogovskih prostorih je odmevalo naše čvekanje in petje. Včasih v hudi vročini ali v precejšnjem mrazu, včasih v zadimljeni atmosferi zaradi muhaste pečice ali v poltemi, da smo komaj videle note, ampak vedno se je našel prostor za nas.
Nastopale smo na benefitih in festivalih v koncertni dvorani ter na feminističnih kabarejih Pr' Anđi in v Cirkusarni. Tam in v Socialnem centru smo posnele svoj prvi spot. Afkors nas je sprejel na poletne vaje. V SC smo se spoznale z Ženami u crnom, uglasbile njihovo pesem in jo kasneje izvajale v Beogradu. Z rogovskimi feminističnimi iniciativami smo se dvakrat podale na shod Noč je naša, s širšo rogovsko skupnostjo pa na mnoge protirasistične in protikapitalistične proteste. Ko je začela lokalna oblast pred petimi leti intenzivneje pritiskati, smo na Živih barikadah pele Rogovjanko. 19. januarja lani pa smo izza disproporcionalno številčne formacije robokopov osuplo spremljale nasilen prevzem in rušenje prostorov, v katere ne bomo vstopile nikoli več.
Kljub bogatim in obče dostopnim spletnim arhivom izvedenega programa se vztrajno pojavljata dva vzporedna zmotna narativa o Rogu. Kot ena od številnih zapuščenih parcel naj bi po inerciji generiral kvečjemu brezpomenske stike med brezperspektivnimi obstranci, po drugi strani pa naj bi bil vase zaprta utrdba "izbrancev" (tako MOL), torej v svojem bistvu družbeno nekonstruktiven. Na obe različici je obvezno prilepljen svarilni diskurz o nevarnosti prostorov (avtoritetam je nenadoma mar za uporabnice_ke!), ki upravičuje zunanje posege, saj zvaja kompleksno situacijo na logičen, mehanski problem. Rog je bil seveda veliko več kot vsota svojih delov. Bil je zanimiv in presenetljivo funkcionalen preplet skvotanja iz praktične nuje in utopistične želje po izgradnji novega, boljšega. Verjetno ni treba izgubljati besed o tem, koliko funkcij preobremenjenih, podfinanciranih ali indiferentnih državnih, občinskih in nevladniških služb je dopolnjeval ali nadomeščal; koliko ustvarjalkam_cem in umetniškim kolektivom je omogočil udejanjanje sicer neizvedljivih projektov; koliko osebam v stiski, ki iz takih ali drugačnih razlogov niso mogle skozi administrativne labirinte, je ponudil takojšnjo pomoč in zatočišče. MOL je v spregi s kapitalom uničila vozlišče tistih, ki jim sistemske nepravičnosti niso samoumevne in ki tudi v težkih časih potrpežljivo in ustvarjalno izgrajujejo pristne, solidarne medčloveške vezi, s tem pa ohranjajo družbeno tkivo.
Rog je zdaj gradbišče. Unikatna umetniška dela, skrbno sestavljene knjižnice in delovna orodja nezanemarljive vrednosti so uničena ali drugače izgubljena. Glavno tovarniško stavbo bo doletela transformacija v še eno sterilno, od zgoraj navzdol organizirano in temeljito zbirokratizirano ustanovo z generično fasado in prefiltriranim članstvom. Samonikle, družbenokritične vsebine se zopet potiska na periferijo, stran od obiskovalcev centra, ki pridejo sem trošit denar. Te ima mestni menedžment raje od nepredvidljivih aktivistk_ov, ki ustvarjajo lokalno relevantno presežno vrednost. (To je med drugim zelo kratkovidno; če bi pustili, da se alternativne oblike samoorganiziranja organsko razvijajo, bi se izognili odkrivanju tople vode, ko bo treba družbo preobraziti v bolj rezilientno, da se bo lahko spopadala s posledicami podnebne in drugih iz kapitalizma izhajajočih kriz.)
Kaj preostane na tej točki? Vedno znova upor; najprej proti fatalističnemu (in, iskreno, lenemu) stališču, da bi do rušenja prej ali slej prišlo in je nastala škoda zato samoumevna, sploh v vsesplošni fašizaciji družbe - ravno zdaj so avtonomni prostori ključnega pomena! Uveljavljajmo svojo pravico do mesta! Povzdignimo glas proti kriminalizaciji skvoterstva! Ne pustimo zadnje besede vzvišenim opazovalcem od daleč, ki so nasedli medijskemu spinu o vsesplošnem razvratu v zanemarjenih prostorih - tistim, ki Roga sami niso potrebovali in se ga zato niso potrudili spoznati, ali pa jim ideja odprtega prostora in angažirane skupnosti predstavlja neugodje, saj potencialno ogroža njihov relativno privilegiran položaj. Ideja, da je nekaj odvečno, če za nas osebno nima neposredne uporabne vrednosti, je globoko asocialna in nevarna. Lokalni oblasti ne smemo dovoliti, da iz kolektivnega spomina izbriše pomemben del zgodbe tega z zgodovino in simboliko prežetega prostora.
Skupnost ostaja, razlogi za upor tudi; našli se bodo novi prostori, a Roga ne bomo pozabile.

FPZ Z'borke

Z uporabo strani komunal.org soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.