Zakaj se partija boji feministk?

Zakaj se partija boji feministk?

V petek 6. in soboto 7. marca je policija v Pekingu in Guangzhou aretirala več feminističnih aktivistk, ki so za 8. marec pripravljale akcijo lepljenja nalepk na podzemni železnici, da bi opozorile na nasilje nad ženskami, ki uporabljajo javni promet. Aktivistke so bile aretirane na svojih domovih. Policija je v stanovanju ene od aretiranih za sabo pustila zgolj neuradni list papirja, na katerem je pisalo "iskanje prepirov in delanje težav" (ki se nanaša na zakon na podlagi katerega je bila pridržana) in kraj kamor naj bi bila odpeljana. Aretiranih je bilo najmanj deset oseb, od teh je vsaj pet še vedno v priporu v Pekingu.



Aktivistke so pred tem organizirale več različnih akcij s katerimi so želele opozoriti na neenakopravni položaj žensk. Ena od teh akcij je bila okupacija moških javnih stranišč. Zaradi pomanjkanja javnih stranišč morajo ženske v mnogih Kitajskih mestih pogosto čakati v vrsti, da jih lahko uporabijo, medtem, ko so moška stranišča prazna. Kljub dozdevno "neškodljivi" naravi takšnih akcij se je nova kitajska vlada izkazala za izjemno represivno do vseh oblik avtonomnega organiziranja. Poleg tega je letos tudi dvajseta obletnica svetovne konference žensk, ki je v Pekingu potekala leta 1995.Zato so oblasti še posebej občutljive. Vendar to še ne razjasni vprašanja zakaj je potrebna tako "nesorazmerna" represija?



Strukturno nasilje, katerega namen je kontrola nad reproduktivnim potencialom žensk se na Kitajskem (zaradi tamkajšnjih specifičnih razmer) pojavlja v nekoliko drugačnih oblikah kot v Evropi. Kitajska na primer nima mehanizmov predstavniške demokracije, ki bi družbene konflikte vključila v parlamentarno sfero in jih tako razorožila. Nadalje je Kitajska v svetovnem merilu država z največjo populacijo. Oblasti na Kitajskem aktivno izvajajo kontrolo nad rojstvi. Preko politike enega otroka so mnoge ženske podvržene kaznim, prisilnim splavom in sterilizacijam. Splav je postal vse bolj komercializiran in komodificiran, saj ga mnoge privatne bolnišnice oglašujejo kot "neboleč poseg", ki ga lahko zaposlene ženske opravijo med odmorom za kosilo. Medtem v šolah ni spolne vzgoje, ki bi mladim predstavila različne metode kontracepcije in varovanja pred spolnimi boleznimi, kontracepcijska sredstva na recept so dostopna zgolj poročenim ženskam.



Poleg tega se kontrola nad ženskimi telesi tako na Kitajskem kot drugod po svetu izvaja skozi različne formalne in neformalne oblike pritiska: naj si bodo to idealizirane podobe ženskosti in diskurz romantične monogamne ljubezni, ki jih vsiljujejo mediji ali pa (spolno) nasilje moških. Vzrok za različne oblike strukturnega nasilja nad ženskami v kapitalističnem produkcijskem načinu je potreba po kontroli nad reprodukcijo delovne sile. Ženske je potrebno disciplinirati ne le kot matere, ki zgolj rojevajo otroke, ampak se od njih pričakuje, da bodo zanje tudi skrbele in jih vzgajale. To delo, ki je nujno za reprodukcijo delovne sile in vključuje tudi skrb za može in ostarele člane družine, je neplačano, vendar ključno za delovanje svetovnega kapitalističnega gospodarstva.



Kitajsko gospodarstvo, danes v veliki meri temelji na izkoriščanju poceni delovne sile iz podeželja. Delavci in delavke iz podeželja pa imajo drugačen uradni status kot lokalni prebivalci mest (lahko bi rekli, da imajo notranji migranti na Kitajskem podoben položaj kot ga imajo pri nas delavci iz Bosne, Srbije, Kosova in drugih držav izven EU). Njihove pravice so zelo omejene saj v mestih niso upravičeni do storitev socialnega varstva, njihovi otroci pa nimajo pravice, da obiskujejo lokalne šole. Ta mehanizem segregacije delavne sile, ki stroške reprodukcije delovne sile prelaga na podeželsko populacijo se kaže tudi v kompoziciji delovne sile v tovarnah kjer je večina delavk neporočenih oz. brez otrok ali pa gre za ženske katerih otroci so že odrasli. Migrantke so tako izkoriščane kot (pod)plačane delavke v mestu in neplačane matere/gospodinje na podeželju.



Vprašanje zakaj oblasti na Kitajskem izvajajo sistematično gonjo proti aktivnim feministkam je torej treba umestiti v kontekst globalnega gospodarskega sistema. Kitajska svetovna tovarna za nemoteno delovanje potrebuje disciplinirano delavno silo, ki izvršuje jasno ločene spolne vloge. Uradni monopol nad discipliniranjem te delovne sile je v rokah oblasti in kapitala, ženske pa so poleg tega podvržene še neformalnim oblikam discipliniranja, ki se izvajajo skozi različne oblike: naj bo to družinsko nasilje, diskriminacija na delovnem mestu ali pa spolno nadlegovanje v potniškem prometu. Ženske, ki organizirano opozarjajo na različne oblike nasilja nad svojimi telesi in se le tem aktivno upirajo ne ogrožajo zgolj državnega monopola nad sankcioniranjem nasilja ampak so hkrati tudi grožnja stabilnemu spolnemu redu, ki je hrbtenica kapitalističnega gospodarstva. Upor žensk proti (dvojnemu) izkoriščanju in represiji zato zavzema ključen položaj v antikapitalistični borbi.

Več informacij o zadevi in solidarnostinih akcijah najdete tukaj.