Stališče združenja Kula o nameri delne rušitve in preureditve kompleksa nekdanje tovarne Rog v Ljubljani

Slovensko etnološko in antropološko združenje Kula že celo desetletje svojega obstoja podpira delovanje umetnikov, družbenih aktivistov, raziskovalcev in raziskovalk ter vseh drugih uporabnikov in uporabnic kompleksa nekdanje tovarne Rog v Ljubljani.

V desetletju zasedbe Roga se je velikokrat izkazalo, da so avtonomni prostori, ki so jih akterji zasedbe pred desetimi leti uspešno in učinkovito oteli lovkam privatizacije, izjemnega pomena za uspešen razvoj celotne slovenske družbe. So prostori, v katerih je mogoče gojiti tiste družbene in umetniške prakse, ki temeljijo na skorajda pozabljenih načelih samopomoči, solidarnosti, pogumnega oziranja v prihodnost in preizkušanja drugačnih načinov sobivanja.

Ne govorimo le o umetnikih, ki razvijajo nove in radikalne oblike umetniškega izražanja, ali zgolj o posameznikih, posameznicah in skupinah, ki oblikujejo in gradijo drugačne oblike družbenosti in politik, temveč govorimo tudi o samem fizičnem prostoru, ki omogoča sodelovanje ter ustvarjalno delovanje tistih, ki jih v sodobnem kapitalizmu zanemarjata – ali tlačita – tako trg kot država. Govorimo o mladih; o tako ali drugače izbrisanih in marginaliziranih; o ustvarjalnih robovih sodobne družbe, ki niso usmerjeni v pridobitniška ravnanja; o tistih posameznikih in posameznicah, ki niso vajeni posedati v kičasto oblikovanih lokalih, namenjenih domači gospodi in turistom. Govorimo o prostorih, v katerih je mogoče tukaj in zdaj živeti utopije in jih tudi preizkušati.

Zato zavračamo doslej javno izražene namere Mestne občine Ljubljana, ki naj bi s posegom v prostore nekdanje tovarne Rog najprej prekinila, nato pa tudi dolgoročno uničila delovanje enega najpomembnejših središč ljubljanske urbane kulture in družbe. Posegi, ki so na prvi pogled videti kot “reševanje” problemov, tj. obnova in urejanje prostorov ter dolgoročno legaliziranje dejavnosti, ki naj bi jih izvajala organizirana društva, lahko učinkovito porušijo vse tisto, kar neodvisne in spontano oblikujoče se skupnosti ter posamezniki in posameznice izvajajo in ustvarjajo v resničnih avtonomnih prostorih. Ni sicer dvoma, da je Mestna občina Ljubljana dolžna poskrbeti za infrastrukturne pogoje delovanja uporabnikov v zasedenih prostorih v njeni lasti, da je vsekakor odgovorna tudi za njihovo varnost in da lahko s tem upraviči svoj poseg v prostor Roga, toda to nikakor ne pomeni, da bi morali ponoviti ne pretirano uspešne poteze nekaterih drugih občin v Sloveniji s posegi, ki v nekaterih primerih niso bili niti malo uperjeni proti dotedanjim uporabnikom prostorov, so pa dosegli očitne negativne učinke, predvsem pa upad delovanja tistih, ki za svoje dejavnosti potrebujejo prostor brez neposrednega nadzora in predvsem brez blišča. Klasična primera zgrešene prakse sta obnova upravne stavbe mariborske Pekarne, okrepljene z mladinskim hotelom, pa naj je bil poseg še tako dobronameren; povsem zgrešen pa je bil poseg v prostore koprskega MKSMC-ja.

Bojimo se, da bo načrtovani hibridni center “alternativnih kultur” in “kreativnih industrij” tudi v ta del Ljubljane prinesel model, v katerem vsaj tisti del prebivalcev Ljubljane, ki ga ne zanima blišč zabetoniranih brežin Ljubljanice, ne bo imel več kaj iskati, Ljubljana pa bo ostala brez neverjetno produktivne in v svet odprte skupnosti, ki je doslej preprečevala, da bi bila Ljubljana ena sama velika (četudi Plečnikova) tržnica.

Za združenje, predsednik Rajko Muršič