Z namenom priprave srečanj z zapatistično delegacijo na teritoriju Slovenije se je oblikovala regionalna Koordinacija, kot del Balkanske poti,. Sestavljajo jo kolektivi, skupine, mreže, posameznice in posamezniki, ki se strinjajo z deklaracijo Za življenje in tako na teritoriju Slovenije kot v širši geografiji delujejo v skladu z njo.  Več na: https://zapatista.kompot.si/kdosmo

Potovanje za življenje - predlog za Balkansko pot

Koordinacije na teritoriju, ki tvorijo Balkan, so se povezale in pripravile predlog za pot, ki bi zapatistične tovarišice in tovariše popeljala po geografijah, zgodovini, stremljenjih, obžalovanjih, bojih, porazih in - ključno - tudi po vezeh solidarnosti, ki se na njem navkljub vsem uničevalnim naporom kapitalistične mašine še naprej oblikujejo in razvijajo.

Predlagamo, da potovanje začnemo tam, kjer so letala zveze NATO vzletala v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, da bi sejala v humanitarne intervencije preoblečeno uničenje, s pomočjo katerega so bili ti kraji vključeni v globalni trg. Pot bi nas potem peljala skozi številne teritorije, kjer so elite relativno nedavno na hitro odvrgle revolucionarno in ljudsko zgodovino, da bi na njuno mesto lahko skozi vojno in nacionalizem prišla kapitalistična restavracija. Skozi in proti teritorijem, ki so še vedno tako bogati s plodno zemljo, gozdovi, vodo in drugimi 'surovinami', da pač morajo postati plen plenilcev kapitalističnega sveta. Z drugimi besedami, ki si jih izposojamo od imen na uradnih zemljevidih: predlagamo, da skupaj potujemo iz majhnega koščka severo-vzhodne Italije, ki je najbližje Sloveniji in se imenuje Furlanija-Julijska krajina, gremo naprej skozi Slovenijo, Hrvaško, Romunijo, Srbijo, Bolgarijo in nadaljujemo pot vse do Grčije.

V zadnjih mesecih so se na Balkanu oblikovale različne lokalne koordinacije z namenom, da bi podprle izpeljavo posamičnih etap potovanja za življenje. Vsaka posebej in neodvisno so navezale komunikacijo z zapatističnimi tovarišicami in tovariši glede njihovih konkretnih predlogov in idej. Vsi ti posamični predlogi tu zastopanih kordinacij so bili sedaj spleteni skupaj v en skupni predlog za Potovanje za življenje - Balkanska pot. Ta predlog predstavlja nadaljevanje in nadgradnjo predlogov, ki so jih predhodno oblikovale koordinacije, ki so del tega novega predloga.

Naš predlog je izraz naše dolgoročne zaveze po gradnji samoniklih antiavtoritarnih (antipatriarhalnih, antinacionalističnih, antikapitalističnih...) bojev v pogosto zahtevnih lokalnih okoljih. Potovanje za življenje vidimo kot politično priložnost za nas, ne samo, da se srečamo s tovariši in tovarišicami zapatiskami in in zapatisti, temveč da skozi isti proces okrepimo obstoječe mreže solidarnosti, vzajemne pomoči in poltičnega sodelovanja na Balkanu. Skupna osnova našega sodelovanja so desetletja trajajoči boji proti vojni in nacionalizmu; od naporov za dekonstrukcijo lažnih obljub evropske intergracije; od bojev zoper patriarhat; do nešteto bojev za naravo, vodo, svobodo gibanja, skratka od mnogih front zoper posamične načine, na katere je kapitalistični režim vsiljevan ljudem na Balkanu. Morda nismo tako velika in močna družbena in politična sila kot to zgodovinski izzivi zahtevajo, toda tukaj smo. In še vedno ne sprejemamo sistema meja, nacionalizma, šovinizma in plenilstva, ki služi zgolj temu, da gasi nenasitno žejo kapitala in njegovih lojalnih lokalnih uslužbencev.

Upamo, da bomo lahko našli načine za preseganje ovir jezika in časa in da bomo lahko delili naše premisleke, pričevanja, zgodbe, želje in poraze. Mi se snamreč pominjamo tudi, da vojna ne pomeni zgolj masakrov in nasilja, temveč tudi izkušnje dostojanstva in moči, ki sta utemeljena v zavrnitvi sodelovanja v njih. Uničenje narave, nacionalizem, meje, tranzicija v kapitalizem je povezano z zgodbami odpora. Tudi na Balkanu. To je to, kar želimo deliti s tovariši in tovarišicami zapatisti. Prepoznavajoč, da so naše izkušnje, celo naše skromne zmage - in nekaj jih je - zgolj drobne kaplje v rekah dostojanstva, ki vsepovsod po svetu pridobivajo na moči.

Lahko ponudimo skico tega, kako si mi zamišljamo tematike, ki naj bi se jih naši pogovori dotaknili. Z nekaj zlovešče utemeljenosti je moč reči, da je bil zadnja tri desetletja tudi Balkan laboratorij za mnoge različnih mehanizmov neoliberalne dobe kapitalističnega pustošenja. Realnost 'odprtih evropskih meja' se na Balkanu izraža v zidovih, mejnih inštalacijah vojaškega tipa in stalnem lovu na ljudi, ki ga organizirajo države. Ni bilo vedno tako. Pravzaprav vse do relativno pred kratkim so bile tam, kjer so sedaj edinstvene priložnosti za varnostno indutrijo, zgolj reke, gozdovi, odprti pašniki in odprti ljudje, ki so iskali svoje mnoge poti skozi življenje. Balkan ni evropsko zakotje, je zgolj še en teritorij - med mnogimi drugimi - kjer močni ne čutijo potrebe, da bi skrivali svoje ambicije: prisilna razselitev, vsiljevanje avtoritarnih malih gospodarjev, stalna grožnja vojne, plenjene narave skozi legalno ali ilegalno sekanje gozdov, rudarjenje, prisvajanje zemlje, neskončno množenje meja in stalno deljenje populacije v vedno več pravnih kategorij, ki vsaka prinaša različne nize pravic.

Balkan je že dolgo časa tudi teritorij emigracije. Že dolgo je tudi prostor, ki ga prečkajo ljudje iz drugih koncev sveta na svoji poti v Evropsko unijo. Zato je pred kratkim postal prizorišče ogromne krepitve instrastrukture Trdnjave Evrope in ogromnih investicij v ta nanem. Ta proces se od zunaj ponavadi imenuje z imenom 'migrantska kriza'. Dejansko pa gre pri njem za napad na ljudi in veliko nadgradnjo infrastruktur represije in državnega ter para-državnega nasilja. Pomen in učinki ki jih vse to ima tako na ljudi na poti kot na tiste, ki ostajajo, je nekaj, kar želimo deliti in o čem želimo razmišljati skupaj.

V zadnih desetletjih smo na veliko naših političnih srečanjih govorili o tem, da Balkan ne predstavlja neke mitološke preteklosti Evrope, temveč nakazuje njeno prihodnost. Prav tako smo razmišljali o tem, da ta prihodnost še zdaleč ni uklesana v kamen in da, čeprav pot kapitalizma očitno vodi k še več uničenja, obstajajo tudi druge poti, ki pa jih lahko zgradimo zgolj skozi skupen napor. Zato je eden od naših sloganov 'Zrušimo zidove nacionalizma in vojne - gradimo Balkan solidarnosti in boja'.

Sedaj bi že moralo biti jasno, da so naš namen, želja in potreba, da se organiziramo na ravni Balkana, globoko povezani s politično potrebo, da zavrnemo premise orientalistične geografije, po kateri je merilo 'napredka' v naših geografijah stopnja ekonomske in vojaške integracije v EU, NATO; International monetary fund, Wrold Bank (and in BitCoin exchanges). Zato trmasto in zavestno presegamo uveljavljene predstave o tem, kaj gre skupaj in kaj ne. Zato smo pripravili skupen predlog za morebitno Balkanski del Potovanja za življenje oziroma La Travesía por la Vida. Sam ta proces je jasen primer Balkana od spodaj, ki dolbe svoje lastne geografije v skladu s stremljenji mnogih po celem svetu.

Upamo, da lahko to poletje in jesen to Potovanje pripravimo skupaj in da bo nekaj štelo. Za življenje.

11. julij 2021, Balkan

Več & in eng / esp: https://zapatista.kompot.si/novice/balkanska-pot

DOBRODOŠLICA: Welcome to Ljubljana, companerxs

STEBER AVTONOMIJA: Po poteh spominov, zgodb in perspektiv skupnih bojev

Izhodišče našega prvega skupnega dneva z zapatistično delegacijo je bil nabor spominov. Navidezno prazne prostore - ulice, trge, stavbe našega mesta smo se odločili napolniti z zgodbami bojev, tovarištev, zasedb, praks. Mesto je postalo metafora spomina.

Na ulicah smo poiskali vtisnjene zgodbe mobilizacij, vzajemne pomoči, skupnosti pa tudi preurejanj, izrinjanj in gentrifikacije. To so zgodbe vseh, ki delimo to mesto, vseh, ki smo se preko skupnih bojev povezali iz različnih mest, teritorijev in krajev na sploh, kjer se borimo proti kapitalizmu za boljši svet. Prav tako pa smo na ulicah in trgih našli vrinjene zgodbe tistih, ki to mesto upravljajo na nam tuj, neskupnosten in hierarhičen način. Sprehodili smo se po Ljubljani in v neizbrskanem plevelu med tlakovci iskali semena preteklih in prihodnjih uporov.

Začeli smo na Metelkovi, kjer smo poskusili skok čez ograjo nekdanje kasarne v letu 1993 postaviti v kontekst ter osvetlili, kaj vse mu je sledilo. Procesi gradnje in rušenja avtonomije so vseskozi spremljali ta in podobne prostore po regiji in širše. Nedavno izgubljena Avtonomna tovarna Rog je bila naslednja točka, kjer smo se ozrli v stavbo brez oken in stopnic ter ji za nekaj trenutkov nadeli vse to in več. Govorili smo o prostorih, brez katerih ne bi bili, kjer smo in ne bi bili, kar smo danes. O avtonomnih prostorih kot stičiščih bojev, viru naslavljanja logike in politike izkoriščanja ter zatiranja, kakor tudi o prostorih šole drugačnega življenja v praksi.

Sprehod smo nadaljevali po že tradicionalnih trgih, kjer smo in še začenjamo proteste, shode, povorke in sprehode. Na Prešernovem trgu smo prisluhnili zgodbi Mladinske aktivistične organizacije in njihovih prvih korakih političnega organiziranja. Na Kongresnem trgu smo dohiteli mobilizacijo NE NATO! in ji sledili vse do Moderne galerije – do vstaj leta 2012.

Prijetnemu pikniku v Tivoliju je sledil tematski sklop študentskih bojev in drugih bojev na področju izobraževanja, kjer smo se spomnili mnogih poskusov ohranjanja »avtonomne« univerze ter prisluhnili tistim, ki zgodbe političnih študentskih skupnosti od spodaj pišejo danes. Premiku do navidezno nepomembne stavbe borze so sledili spomini na gibanja, katerih začetki segajo pred tisti oktober, ko se je postavil prvi šotor pred Bojzo in na tista, ki so mu sledila. Zgodbe direktnega socialnega dela, deinstitucionalizacije ter utrinki iz same večmesečne zasedbe, ki je dala zagon novim kolektivitetam in stkala tovarištva, ki trajajo še danes, so se zvrstile v prekratkem času, da bi lahko zaobjeli vse. Ob koncu dneva smo se dotaknili še upravljanja z migracijami, kar je bila tema, ki je bila podrobneje obravnavana ob Kolpi v prihajajočih dneh. Mimo azilnega doma na Kotnikovi smo se vrnili do začetne točke sprehoda – na Metelkovsko dvorišče.

Na igrišču, ki ga skušajo mestne oblasti odtujiti avtonomni coni, smo ob vizualnih utrinkih naših bojev prisluhnili zgodbam upora iz Lakadonskega gozda, ki rišejo popolnoma svoje barve in oblike ter zavzemajo drugačne in vendar iste prostore v boju proti kapitalizmu. Izvedeli smo več o začetkih zapatističnega političnega organiziranja, rekrutaciji, pomembnih odločitvah, ki so vodile v vstajo in kasneje strukturo avtonomnih skupnosti, ki jo poznajo in živijo zapatistke in zapatisti danes.

To je bil naš prvi dan skupaj. Z vedenjem, da že obstaja antikapitalističen prostor, iz katerega vsi izhajamo, smo začeli preko prvih skupnih korakov, spoznavanj, pogovorov in vprašanj razporejati podobe, zgodovino, izkušnje in predloge po prostoru, ki smo ga v nekem trenutku imeli možnost tudi fizično deliti. In ki mu pravimo Ljubljana.

Ob vseprisotnem občutku prekratkosti dneva smo sicer pozabili vprašati, kateri prostor bi zapatistke in zapatisti izbrali za metaforo njihovih spominov. Morda ugotovimo, če in ko jih obiščemo v njihovih skupnostih.

23/09/2021, Ljubljana.

Več & in eng: https://zapatista.kompot.si/novice/avtonomija

FEMINISTIČNI STEBER: Srečanje žensk v boju

V okviru koordinacije za teritorij Slovenije, ki je del Balkanske rute, smo se nekatere želele organizirati za pripravo srečanja z zapatistkami na temo feminizma. V ta namen smo v mesecih predpriprav razpravljale o različnih temah in pristopih boja pri nas, se srečevale s starejšimi generacijami feministk, ki so te boje bile že pred nami, brale tekste na temo zatiranja na podlagi spola znotraj zapatističnih skupnosti ter iskale vzvode, ki bi krepili sestrsko zaupanje in medsebojno podporo med nami.

Ob končni potrditvi obiska tovarišic iz Chiapasa smo naše srečanje v okviru feminističnega stebra strnile na pogovorno dopoldne v dveh sklopih: (1) Položaj žensk, delitev dela in feminizem znotraj širšega gibanja; in (2) Telo, reprodukcija in nasilje. Naša želja je bila, da bi srečanje potekalo čim bolj sproščeno in v obliki dinamičnih izmenjav izkušenj in analiz, kar je delno tudi uspelo. Zagotovo pa je bil čas, ki smo ga preživele skupaj prekratek, da bi s tovarišicami iz Chiapasa zares lahko zgradile medsebojno zaupanje in varen sestrski prostor za sproščene izmenjave osebnih zgodb. Eden od razlogov, da je zmanjkalo časa je bil, da so ponovno pripovedovale 3 točke, ki smo jih slišale že prejšnji večer na igrišču.

Povedale so nam, da jim skupnost zagotavlja enakovreden položaj v skupnosti, da so vključene v vse boje. To so vzpostavile tudi skozi ženske revolucionarne zakone, ki so del zapatizma od samega začetka njihove vstaje. Hkrati pa so poudarile, da je še vedno veliko dela z osveščanjem oz. izobraževanjem vseh članic_ov skupnosti glede enakosti ne glede na spol. Glavno gonilo ostaja skupen boj - boj proti kapitalizmu. V tem kontekstu vidijo boj proti patriarhatu kot del tega boja, ki ga morajo prav tako biti vsi skupaj. Zato o problemih patriarhata osveščajo vse, ob tem pa se za politične pogovore občasno ženske srečujejo tudi ločeno. Lezbijke, geji in trans osebe so sprejete v skupnosti, v kolikor se pridružujejo skupnemu zapatističnemu boju.

V našem kontekstu smo zaznale problem razdrobljenosti naših bojev in manko pripoznanja širšega boja proti patriarhalnemu sistemu kot dela antikapitalističnega boja.

Z namenom predstavitve konteksta, iz katerega govorimo o bojih proti zatiranju na podlagi spola pri nas, je tovarišica pripravila kratek pregled bojev žensk od AFŽ dalje, do položaja žensk v socializmu, bojev v osemdesetih, ko se je v javnosti začelo odpirati vprašanje domačega nasilja, do okupacije AKC Metelkove v devetdesetih, ki je postala izredno pomembna baza za organizacijo feministk (Ženski center, Rdeče zore) in LGBT ter okupacije Roga, od koder so izšle druge feministične iniciative, kot so Skupina za vključevanje žensk v skupnost, Afkors, No border craft, Z'borke itd. Druga tovarišica je spregovorila o obstoju feminizma v hardcore punk sceni in zaskvotani Cukrarni, kjer so imele women only prostor.

V drugem sklopu so nam tovarišice iz Chiapasa predale zgodbo boja svojih babic, ki so trpele grozljive spolne zlorabe s strani lastnikov veleposesti, na katerih so bile primorane delati. Spregovorile so o posilstvu, ne le kot o orodju za kaznovanje posameznic ali nadvlade veleposestnikov, temveč tudi kot orodje za kaznovanje celotne staroselske skupnosti. Z namenom discipliniranja upornih ali nepokornih posameznikov ali skupine so posestniki izvajali javna posilstva njihovih prijateljic, sester, mater, žen in nosečnic. Povedale so nam, da so v samem začetku podtalnega organiziranja tudi moški iz njihovih skupnosti prevzeli nekatere vzorce o manjvrednosti žensk, a skozi čas so ugotovili, da so le te nepogrešljive in da si zaradi vseh zlorab želijo upora in osvoboditve. Pri vprašanju nasilja v domačem okolju danes, so nam obrazložile, da ima vsaka lokalna dobra vlada, vsaj eno žensko članico, ki je tudi zaupnica za druge članice skupnosti. Zaupnica v primeru nasilja poskrbi, da se ustrezno ukrepa in kaznuje nasilneža. Prisotnost mačizma v skupnosti ostaja problem, s katerim se morajo spopadati, tako da osveščajo moške in tudi ženske, da takega vedenja ne smejo dopuščati - torej dolžnost boja proti patriarhatu je na vseh članih skupnosti.
V popoldanskem času smo se iz YHDja prestavile na sončno igrišče AKC Metelkove, kjer smo druženje nadaljevale v sproščenem vzdušju iger z žogami, risanjem in pisanjem. Tovarišica je prinesla nekaj nabranih posušenih zeliščnih rastlin, za kar so zapatistke pokazale veliko zanimanja. Pogovor je stekel o zeliščih, ki lajšajo različne bolečine.

Vprašale smo se, kakšne podobe nas krepijo z željo po kreaciji skupnega murala, ki bi lahko našim sestram iz drugega konca sveta ostal v spominu na naše srečanje, nam pa tudi kot vizualni opomnik o skupni poti v boju proti patriarhatu in kapitalizmu. Skupaj smo si zamislile veliko podob iz narave, personificirane luno in sadeže, naravo kot simbol moči preraščanja in pa stik žensk iz različnih okolij, ki skupaj sejejo semena prihodnosti.

Medtem je nepričakovano prišla še ena odprava, v kateri so bile tri staroselke, ki niso bile zapatistke temveč članice Staroselskega kongresa, ki vključuje delegate_ke 73 različnih staroselskih ljudstev. Obrazložile so, da izvajajo izobraževanja za ženske in moške glede enakovrednosti med spoloma. In da opažajo, da so nekateri moški pripravljeni prisluhniti, če vidijo v tem tudi lastne koristi. Poudarile so, da jih navdihuje zapatistični boj in podale mnenje, da bi si želele tudi v svojih skupnostih vnesti pravilo o odsotnosti alkohola, saj slednjega vidijo kot enega od vzrokov nasilja. Spregovorile so o femicidih in izginotju žensk na staroselskih področjih megaprojektov, to je, kjer se gradijo hidro elektrarne, termo elektrane idr., ki jih financira tudi Evropa. Uporne skupnosti, ki se temu upirajo, se disciplinira tako, da ta področja postanejo zelo nevarna, dogajajo se umori in izginotja staroselk.

Kljub temu, da nas je bilo v feminističnem stebru malo, so staroselke končale s spodbudnimi besedami, da iz malega zraste veliko in da je treba nadaljevati boj.

V naslednjih dneh, ko so se naše tovarišice udeležile programa drugih stebrov, smo pripravile steno in zamišljene ideje prenesle na zid. Po njihovem povratku v Ljubljano smo skupaj dokončale mural in ga otvorile z bogatim kulturnim programom. Natopile so FPZ Z'borke, Janez Blond, solo E, žonglerji nekdanje Cirkusarne AT Rog, večer pa sta zaključili z ognjem v srcu in v rokah P in Z.

Bogastvo, ki so ga prinesle_i zapatistke_i v svojih zgodbah, nas je navdahnil za nadaljevanje tega izredno težkega in zahtevnega boja proti kapitalističnemu opustošenju Zemlje in naših življenj. Hkrati pa so nas njihove pripovedi navdale z mnogimi vprašanji, katerih odgovore bomo morale_i poiskati med nami samimi.

24. in 27/09/2021, Ljubljana.

Več & in eng: https://zapatista.kompot.si/novice/feministicni-steber

STEBER BALKAN: Srečanje ob Kolpi

Sobota je bil pravi dan za prvo zapatistično ekskurzijo izven ljubljanske kotline. V okviru delovanja balkanskega stebra smo se odločili za obisk Bele Krajine, spoznavanje z lokalnimi boji in šengenskim mejnim režimom.

Izjemno toplemu sprejemu lokalne skupnosti na lokaciji ob mejni reki Kolpi je sledila izčrpna predstavitev situacije aktivistov in raziskovalcev meje – od nekdanje sestave prebivalstva in zgodovine migracij v regiji, do razpada Jugoslavije, zaprtja in militarizacije meje in današnje ksenofobije, ki jo proizvaja vzdrževanje evropske mejne politike. Razložili smo sistem množičnih pushbackov migrantov, ki so tudi sami opisali svoje izkušnje prihoda v Evropo. Vse to je bila dobra iztočnica za primerjavo situacije v Mehiki, ki prav tako deluje kot varovalni pas med imperialnim središčem in globalnim jugom. V popoldanskem delu je zapatistična delegacija nagovorila poslušalce s petimi točkami predstavitve svojega boja.

V dnevu je ostalo še dovolj svetlobe, da smo se na poti povzpeli še do zgodovinske točke Baza 20, kjer smo se pogovorili o partizanskem boju, upravljanju osvobojenega ozemlja in dediščini upora v naši regiji. Delegacija se je vrnila v dolino v popolni temi, a izjemno navdahnjena.

25/09/2021, Ljubljana, Slovenia

Več & in eng: https://zapatista.kompot.si/novice/kolpa

STEBER OKOLJE IN PODEŽELJE: Srečanje z okoljskimi iniciativami in razmisleki o antiavtoritarnem podeželju

Tisti, ki smo soustvarjali okoljsko podeželski steber, smo od prvih korakov načrtovanja vztrajali, da tovariše in tovarišice iz Chiapasa popeljemo iz Ljubljane, kar smo kljub časovni stiski tudi izpeljali. Ker vemo, da kapital najpogosteje napada tiste na margini, je seveda enako tudi v kontekstu okoljskih bojev, pri katerih je jasno vidno, da se uničevalske projekte umešča v najbolj ranljiva lokalna okolja. Zato se moramo tam povezovati s tistimi, ki se borijo proti degradaciji narave, zdravja in odvzemu možnosti za poti sobivanja.

V nedeljo zjutraj smo se s tovariši in tovarišicami podali v Zasavje, kjer smo se na kmetiji zavidljive nadmorske višine srečali s predstavniki okoljskih iniciativ Eko krog ter Eko Anhovo in dolina Soče. Uvodoma smo predstavili različne primere napadov na okolje in naravo, ki so se še posebej zgostili v zadnjem letu in pol, ko so oblasti izkoristile korona-krizo za vrsto zakonodajnih sprememb, ki odpirajo vrata različnim uničevalskim projektom. Po predstavitvi okoljskega konteksta Zasavja in doline Soče ter drugih zgodb, ki so jih pisali boji proti uničevanju okolja in narave, torej po nizanju zmag, porazov, predvsem pa vztrajanj in tovarištev, je sledila diskusija. V njej smo spet, zopet in znova ugotovili, da v uničevalskih projektih po vsem svetu – tako pri nas kot na drugih kontinentih – prepoznamo kapitalizem, ne glede na podobo, ki jo ob tem zavzame, pa naj gre za podobo velikih multinacionalk ali malih koruptivnih energetskih firm, medijskih hiš ali lokalnih in državnih oblasti. Utrdili smo, da je planet zgolj en sam in da je v času globaliziranega kapitalizma nujno globalizirati boje za ohranitev narave in okolja ter s tem možnosti za življenje.

Po izjemno gostoljubnem sprejemu domačinov in tovariških iniciativ v Zasavju smo se podali v Slovenske Gorice, kjer smo z zapatistično delegacijo načeli še nekaj vprašanj, ki jih v jutranji diskusiji še nismo razrešili. Dotaknili smo se dilem zelenih energij in zelenega kapitalizma, postavili pod vprašaj »iskanje alternativ« in se raje zazrli v lastne potrebe, nato pa na točki agroekologije, ki je že napovedovala tematike naslednjega dne, nadaljevali s podajanjem izkušenj v petih točkah, ki jih je za nas pripravila zapatistična delegacija. Tovariši in tovarišice so nam govorili o načinu avtonomnega organiziranja, o strukturah in principih delovanja, o možnosti samovladanja v njihovem kontekstu. Dan smo zaključili s poezijo, petjem in zgodbami, v sklopu skupnega samoorganiziranega kulturnega programa Pokaži kaj znaš, v številnih izrazih in jezikih.

Naslednje jutro smo varni pred dežjem izmenjevali poglede na različne procese, s katerimi kapitalizem na različnih koncih sveta preoblikuje podeželje z namenom akumulacije dobička, s čimer onemogoča delo na zemlji, ki je osnovni pogoj za samooskrbo skupnosti in razvoj njenih potencialov. Najprej smo naredili hiter zgodovinski pregled od časov fevdalizma do socializma in se spomnili družbenih hierarhij, ki so nekdaj obstajale znotraj podeželske produkcije hrane. Nato smo skozi nekaj primerov orisali sodobne trende, ki vplivajo na razvoj podeželja in soustvarjajo njegov specifičen videz ter številne težave, s katerimi se soočajo prebivalke in prebivalci podeželja po razpadu Jugoslavije. Omenili smo procese izseljevanja s podeželja; umanjkanja spodbud za razvoj malih samooskrbnih kmetij in birokratizacije kmetijskih politik v prid intenzivnega kmetijstva; preoblikovanja podeželja v predmestja z individualiziranimi načini življenja in spremljevalno infrastrukturo; turistifikacije podeželja ali umeščanja škodljivih projektov v podeželska okolja pod pretvezo ustvarjanja zaposlitev; gradnje velikih infrastrukturnih projektov, ki uničujejo naravo zaradi zagotavljanja umeščenosti tukajšnje geografije v globalne logistične tokove kapitala ter dileme urbanega vrtičkarstva, kadar zaradi dobičkonosnosti kooptira tradicionalne lokalne prakse.

Za zaključek smo z zapatistično delegacijo izmenjali nekaj predlogov, preko katerih razvijamo idejo antiavtoritarnega podeželja. Razmišljali smo, kako misliti urbano samopreskrbo s hrano, kako se povezati kljub geografski razpršenosti in vpetosti v lokalne kontekste lastnih kmetij in skupnosti ter na kakšen način samoorganizirano delovati onkraj okvirjev kmetijstva kot ga količijo državne institucije. Prehrana in okolje sta namreč bazično izhodišče, brez katerega ne preživi nobena politična skupnost, ne glede na to, na katerem kontinentu vztraja. Prav zato sta dostop do hrane in zdravo okolje neločljiv pogoj naših skupnih bojev za boljšo prihodnost.

26-27/09/2021, Zasavje, Slovenske Gorice.

Več & in eng: https://zapatista.kompot.si/novice/okolje

• zapatisti
• zapatistke
• zapatistično gibanje
• por la vida