#1 Ograja mora pasti – tako na meji, kakor pred parlamentom in v glavah

Navkljub obsedenem stanju v državi se ljudje niso prestrašilo, ne glede na to, kaj nam govorijo elite smo precenili kakšna je realna situacija – kaj tvegamo, če gremo na ulice oz. kaj če ostanemo doma. Upor se glede na zmožnosti skupin in posameznikov manifestira na najrazličnejše načine – z lonci, napisi na oknih, grafiti, transparenti, plakati, nalepkami, preko različnih oblik protestiranja, v veliko različnih krajih. Toda čedalje bolj je videti, kot da lahko protestiramo v neskončnost, vendar nas elite ne nameravajo poslušati.

Na svojih pozicijah – bodisi v parlamentu ali na ulicah lažje vztrajajo tisti za katerimi stoji kapital – stranke in njihove klike. Tako tiste, ki so se trenutno okoristile z novo vladajočo garnituro, kakor tiste, ki bi rade pred parlamentom postavile ogromen oder, ozvočenje, video projekcije in podobno. Na eni strani ignoranca - strategija oblasti, ki nas poskuša navdati z brezupom; na drugi pokroviteljski odnos tistih, ki si želijo v našem imenu govoriti na odrih pred parlamentov in pred kamerami, pa naj si gre za »družbeno priznane« akterje ali nove obraze - preko česar nas želijo pasifizirati in instrumentalizirati. Ne bo jim uspelo, ostajamo nepokorni, spontani, decentralizirani in neulovljivi!
Policija dela vse kar je v njeni moči, da izpolni ukaze in pasifizira množico, identificira posameznike, ki jih bo lahko kasneje uporabila kot zgled represije za vse ostale in čaka na primeren moment, da razdeli protestnike na tiste, ki jih je pretepla in si zaslužijo kazen ter ostale – mirne. Ne bomo pustili, da nas delijo!

Premične ograje, ki ograjujejo čedalje več centra kažejo na post-virusno umetno ustvarjanje izrednega stanja – kmalu bo zaradi elitističnega Festivala Ljubljana ograjen tudi Kongresni trg – in delujejo kot, da se je nekdo zabarikadiral v svoje utrdbe in tam ždi dokler huda ura ne mine. Ograja mora pasti!

Smo opazili? Parkirišča so postala plačljiva še predno je stekel javni promet, zato da so se bogatuni lahko parkirali in odšli na svoje domače varjeno pivo na privatne oz. zakupljene javne barske površine s prijatelji, mi pa še zmeraj ne smemo na javnih površinah delovati politično?

Vsem elitam – tako kapitalskim kakor političnim – Vsi ste gotovi!
 
 
#2 Ograja mora pasti - v glavah se mora zgoditi miselni eksperiment, ki gre onkraj nacije in predstavniškega sistema

Miselni izziv za Protest z balkonov gre na kolesa
Vznikajo nove iniciative, pojavljajo se novi obrazi. Vse to je popolnoma normalen izraz nezadovoljstva, ki kaže na družbeno brbotanje. To pa del elite straši, del pa se hoče s tem okoristiti in spontani upor uokviriti. Zato je potrebno biti pozoren kakšne so te iniciative – zakaj imajo potrebo po pokroviteljskem odnosu, do vseh spontano zbranih; od kje jim potreba in resursi za centralizacijo protestov, potreba po specifičnih, a za ostale omejujočih zahtevah, potreba po prepoznavnih obrazih in centralnem odru, s katerim se protesti prelevijo v nekakšen festival; kako to, da protagonistov ne poznamo že od prej (vsaj ne iz ulic) in od kod potreba po puhlicah o združeni naciji.
Zgovarjanje na nacionalizem kot povezovalnega elementa je vsebinsko prazno. Nacionalizem je orodje elit širom sveta za razdvajanje ljudi in tudi slovenski ni nobena izjema, pa čeprav se prikazuje kot nedolžen in dobrohoten. Ali naj res verjamemo, da imamo več skupnega z bogataši in poslanci, ki se šopirijo pod slovenskimi zastavami, kot z milijoni ljudmi po vsem svetu, ki tako kot mi, hrepenijo po svobodi, dostojanstvu in enakosti? Tako kot zavračamo sleherni nacionalizem, zavračamo tudi njegove simbole, saj gradimo svet mnogoterih svetov, ki govori mnogo jezikov. Svoboden človek ne živi v senci državne zastave.
Na ulice nismo odšli, ker nas večina govori slovensko, ampak zato, da se zoperstavimo centrom moči. Poskusi poenotenje pod nacionalističnimi simboli kvečjemu lajšajo operiranje resničnih nacionalistov, saj takšno početje pod kamuflažo enotnosti odpira vrata diskurzom nestrpnosti ali v najboljšem primeru upe ponovno polaga v gnile državne institucije, ki nas vedno znova razočarajo – ne glede na nove stranke in obraze.

Proti nacionalizmu in kapitalizmu, solidarno gradimo svobodnejši svet!
 
 
#3 Ograja mora pasti – pred palačami, bankami, tovarnami, šolami, na lokalnih in globalnih mejah; dobo »modernega totalitarizma« je potreba vreči na smetišče zgodovine

Sodobna vera v gospodarsko rast se je v obdobju korona krize razgalila. Naenkrat so elite globalnih centrov moči brez problema našle milijarde denarja, ki pred tem niso obstajale. Ko so bili, zaradi virusa, ki ne diskriminira, ogroženi tudi premožni po vsem svetu so tudi največji zagovorniki neoliberalizma prepustili totalno oblast političnim elitam. Gospodarstvo se je brez problema zaustavilo, ljudje so živeli naprej in narava si je lahko za kratek čas oddahnila.

Moderni totalitarizem – sprega globalnega kapitala z modernimi nacionalnimi državami temelječimi na predstavniških sistemih - je za trenutek razkril svoj ustroj. Nekateri ta fenomen sodobne družbe imenujejo neoliberalizem, drugi orbanizem, tretji fašizem – mi v teh procesih podobnih na globalni skali vidimo podobne karakteristike, pa naj si gre za totalni nadzor na Kitajskem, globalno-regionalne konflikte na bližnjem vzhodu in v Afriki, krčenje socialne države v Grčiji, razkrajanje civilne družbe in podeljevanje pooblastil vodji na Madžarske in Poljskem, permanentno prisotnost izrednega stanja in vojske v Italiji ter Franciji ali populistično hujskaštvo v Veliki Britaniji, Braziliji in v Združenih državah Amerike, če omenimo le nekatere. Vse prej omenjeno se v resnici dogaja v vseh družbah, a je faza procesa razkrajanja enakosti in socialne družbe odvisna predvsem od moči ljudskih mas, da se temu zoperstavijo.

Ne glede na vznikanje novih globalnih centrov moči, kršenje človekovih pravic v regijah in trenutne demokratičnosti v različnih državah se svetovno gospodarstvo čedalje bolj konsolidira. Kapital ne pozna meja in nima moralnih zadržkov, svetovne elite imajo svoje organizacije, ki mediirajo navzkrižja interesov. Občasno lahko, kjer pride do konfliktnih interesov v določeni regiji, svoj večji ali manjši kapital poskušajo unovčiti tudi lokalne elite. Če pri tem niso preveč uspešne ali naletijo na odpor konkurenčnih elit oziroma ljudi se aktivira njihov politični državni odvod in tako kapital končno dobi obraz - tudi v medijih. Elite za svoje delovanje potrebujejo nadzor nad viri, kapitalom, logistiko, infrastrukturo, delovnimi sredstvi in delavno silo, to jim zagotavljajo državni sistemi s svojim upravnim ustrojem in represivnimi organi.

Za svoje interese so elite pripravljene izzvati tudi konflikt – a tudi ta je preračunan. Konflikti in destabilizacija sicer res začasno prekinejo tok kapitala, a po drugi strani pomenijo tudi vojno zaslužkarstvo in krizno razprodajo. Živimo v obdobju permanentnih kriz – gospodarskih, naravnih, socialnih, vojnih, migrantskih, političnih,... . Tudi to je ena od osnovnih zakonitosti modernega totalitarizma. Vrstijo se napadi na naravo, delavske pravice, zdravstvo, šolstvo, osebno svobodo; financiranje se odreka vsemu, kar ne krepi gospodarske rasti – vedno več državne podpore je deležno gospodarstvo, vedno manj ostala družba.

Šok je osnovna metoda modernega totalitarizma. Ljudi se poskuša prestrašiti z drakonskimi posegi enkrat kot možnost vojaškega konflikta, drugič kot rezi v javno zdravstvo, spet tretjič kot privatizacija narave – napadov na družbo je preveč, da bi se lahko odločili kateremu dati prioriteto in bi si lahko vzeli čas za globlji razmislek ter na tak način detektirali žarišče problemov. Za še večje dezorientacijo pa poskrbijo še dezinformacije, ki jih mediji z veseljem prenašajo naprej, pa čeprav povejo, da so neresnične. Ko ljudje ne zaupajo več v sistem, ker ne vedo več kaj je resnica in so prestrašeni za lastno eksistenco se pasifizirajo. Za lastno dobrobit so se pripravljeni odreči prvo svojim pravicam, nato pa še pravicam drugih ter posledično svobodnejši in egalitarnejši družbi.

Zato kot anarhisti zagovarjamo celosten pogled na družbo, ne glede na to katero fronto odpirajo oni, ne glede na to na katerih tematikah delujejo naše kolektivitete – prepričani smo, da je naša življenja in družbo nasploh možno spremeniti na bolje – torej v smeri svobode, solidarnosti in enakosti – le s korenitimi spremembami sistema. Kozmetični popravki tega ali onega zakona niso dovolj!

Z uporabo strani komunal.org soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.