Za politično branje evropske begunske krize

Za politično branje evropske begunske krize

Begunska drama na mejah Evropske unije ima poleg razsežnosti nasilja, ki je v prvi vrsti institucionalno in stukturno, še prav tako pomembno in enako usodno razsežnost depolitizacije. Begunska kriza se spreminja v humanitarno krizo in nasilje nad begunkami in begunci, ki je v prvi vrsti nasilje EU in nacionalnih držav, se pripisuje tihotapskim mrežam, ki vendar niso nič drugega kot logična posledica evropskega mejnega in migracijskega režima. Takšna depolitizacija prinaša bodisi viktimizacijo bodisi demonizacijo beguncev in je voda na mlin vzajemno oplajajočima se poloma evropske politike – na eni strani tehnokratsko univerzalistični pol domnevno univerzalnih evropskih vrednot in na drugi etnonacionalističen in evrosupremacističen pol. Oba pola sta dediča in nadaljevalca evropskega kolonializma in evropocentrizma ter agenta rasizma in generatorja rasističnih politik. Begunska kriza je dala obema poloma nesporna predstavnika, Angelo Merkel in Viktorja Orbana.

Politizacija branja begunske krize zahteva osvetlitev konteksta. Begunci in begunke iz vojnih območij predvsem Sirije in Iraka niso kar padli iz neba, kot tudi ne bežijo na avtarkično območje vladavine človekovih pravic. Iz takšne predstave EU kot otoka miru in vladavine človekovih pravic v morju katastrof in vojn črpa današnji evropski rasizem. Številne študije in še posebej aktivizem za pravice migrantov so pokazali, da begunci in begunke prihajajo na območje, kjer je upravljanje z mejami in gibanjem ljudi popolnoma podvrženo interesom trga dela. Zelo poučna je ideja eksternalizacije mejnega in migracijskega režima. Njeni arhitekti, kot na primer Tony Blair, so predvidevali gradnjo centrov za procesiranje (prebiranje in selekcijo) migrantov v državah in regijah, ki mejijo z EU. Za razvoj migracijske politike na ravni EU in nacionalnih držav so značilne vedno večje restrikcije pravic do azila, mednarodne zaščite in do združevanja družin. Obenem se sprejema zakonodajo o tujcih in njihovem delu, ki vzpostavlja pravi apartheid, z diskriminacijo državljanov tretjih držav, hierarhizacijo statusov in prenosom stroškov reprodukcije delovne sile na izvorne države. EU na ta način spreminja tako imenovane tretje države v nove oblike bantustanov iz časov južno afriškega režima apartheida. Podobno kot počne Izrael s palestinskimi ozemlji. Begunci in begunke vstopajo v EU z migracijskim režimom hierarhičnega vključevanja in nasilje nad njimi je neposredna posledica tega režima, pa tudi protagonizma beguncev in begunk, ki se ne pustijo prebirat in selekcionirat, ampak zahtevajo življenje v polnosti.

Begunska drama na mejah EU je tako povezana s konflikti okrog politične konstitucije trga mezdnega dela, katere cilj v kapitalizmu je redukcija ljudi na kontejner delovne sile. Danes vemo, da je kapitalističen trg dela po definiciji hierarhičen, da ima izključevanje konstitutivno vlogo in da njegovo vzpostavljanje in obnavljanje zahteva množično razlaščanje, nasilno prvobitno akumulacijo in vojno. Begunci in begunke ne prihajajo iz neba, ampak iz območja, na katerem poteka vojna za naravne vire. Prilastitev teh virov, ki poganja industrijski razvoj tako imenovanih razvitih ekonomij, prinaša opustošenje in destrukcijo skupnosti v deželah, ki imajo nesrečo, da so obdarjene z naravnimi viri, ki poganjajo kapitalistično akumulacijo. Gospodarska rast, ki je nesporen cilj vsem etabliranim političnim silam v Evropi – tudi skoraj celotno nasprotovanje politikam zategovanja pasov kot alternativo ponuja gospodarsko rast – povzroča somalizacijo velikih delov sveta.

Hierarhično vključevanje in hierarhije državljanskih statusov je treba razumeti v kontekstu vzpostavljanja EU kot hierarhičnega gospodarskega in političnega prostora, v katerem so meje notranje in konstituirajoče za vzpostavljanje globalne delitve dela. Po izbruhu krize v evrskem območju z razmontiranjem socialnih in okoljskih standardov v perifernih članicah, ni več iluzij, da je EU politična tvorba, ki generira enakost in pripeva k dobrobiti vseh. Postalo je jasno, da je smoter evropske konstrukcije, ki ji načeljujejo finančne oligarhije, kaste tehnokratov ter oligarhije nacionalnih držav, vzpostavitev otokov bogastva v morju revščine. Migrantska gibanja, aktivizem za pravice migrantov in z njim povezana raziskovalna skupnost, so osvetljevali te procese že mnogo preden je v Grčiji kapitulirala etatistična nova levica.

Procese evropskega razslojevanja podpira in legitimira specifična konstrukcija etnonacionalne in evropske identitete. Za periferijo je značilna konstrukcija z močnim rasnim in etnonacionalnim predznakom. Gre za nekakšno vazalsko kontrukcijo, v kateri periferni subjekti evropskega imperija izkazujejo prezir in sovraštvo do tistih, ki so pod njimi, in skrajno ter neokusno servilnost do imperialnih centrov. Periferna etnonacionalizem in rasizem tako utrjujeta specifičen položaj določenih družb na hierarhični lestvici globalne delitve dela. Seveda ni odveč poudariti, z namenom izogniti se psihologiziranju, da je ta konstrukcija neposredni učinek družbenih struktur, ki na ravni produkcije blaga in subjektivitet reproducirajo za integriran globalni trg funkcionalno vlogo družbe in teritorija. Pogosto se periferni konstrukciji etnonacionalne in evropske identitete zoperstavlja konstrukcijo kozmopolitske in evropsko univerzalistične identitete imperialnih centrov. Lažno, saj je ta svetovljanska in liberalna konstrukcija izraz procesov razslojevanja in hierarhiziranja evropskega prostora, vendar tokrat iz perspektive tistih, ki dobivajo, družb in teritorijev, ki v procesih hierarhičnega integriranja bogatijo. Danes krožijo podobe odprtega in človekoljubnega evropskega severa ter ozkosrčnosti evropskega juga. Ob tem se zamegljuje, da bogati sever EU vztraja na politikah zategovanja pasov in reformah, ki razgrajuje socialne pravice in vezi v perifernih državah evro območja in s tem generirajo fašizacijo teh družb, ter da vztraja na dublinski konvenciji, ki na periferne države delegira zločinske prakse prebiranja in selekcioniranja migrantov in migrantk, ki najbolj koristijo severnim trgom dela. Lažno tudi zato, ker ne gre za nič manj rasistično konstrukcijo, ki je v zgodovini povzročila in še povzroča strašne genocide. V teh dneh oba vzajemno oplajajoča se pola evropske politike, z lastnima oblikama konstrukcije identitete, delujeta uigrano. Rezultat te uigranosti je depolitizacija begunske krize, viktimizacija ter demonizacija beguncev in begunk, zapiranje prostora za relevantno kritiko in politično delovanje, ki bi vodila v razgradnjo modela integracije, ki sloni na hierarhičnem vključevanju in ponudila miselne in praktične nastavke za antikapitalističen projekt. Nič nenavadnega ni v tem, da madžarska, grška in makedonska policija razganja begunce, medtem ko na severu govorijo o človeškem kapitalu, torej prebiranju in selekcioniranju za kapitalistično akumulacijo. In perverzen ter ciničen je obrat v podobi Angele Merkel kot človekoljubne rešiteljice beguncev in begunk.

Gibanje beguncev in begunk, ki z izjemnimi žrtvami razkriva vso zločinskost evropskega mejnega in migracijskega režima ter na hierarhičnem vključevanju sloneče evropske integracije, je osvobodilno gibanje. Njihov pogum, volja do življenja in žrtve odpirajo prostor za vse. Ravnanje obeh polov evropske politike, ki ju predstavljata Angela Merkel in Viktor Orban, ima za cilj zapreti ta prostor. Če ga želimo obdržati odprtega in ga celo razširiti, moramo navkljub in ravno zaradi poplave humanitarnih diskurzov, vztrajati na političnih dimenzijah in na artikulaciji ključnih točk kritike in delovanja: strateška vloga mejnega režima EU v vzpostavljanju in obnavljanju hierarhij na globalnem trgu dela, somalizacija družb in teritorijev, ki imajo skozi celotno zgodovino kapitalizma vlogo oskrbovalcev z naravnimi viri za industrijski razvoj in kapitalistično akumulacijo, rasizem v konstrukciji evropske identitete na periferijah in v središčih ter njegova strukturna pogojenost in institucionalna zakoreninjenost. Begunci in begunke odpirajo politični prostor za resnično emancipacijo. Širimo ga skupaj, gradimo skupne prostore radostnega in interkulturnega srečevanja. Nastajajočega prostora ne prepustimo humanitarni korupciji. Uporabimo ta prostor za gradnjo, skozi konkretna dejanja solidarnosti, resnične alternative kapitalizmu. Alternative, ki ni slepa za globalne dimenzije. Alternative, ki izhaja iz življenja v polnosti in ne zločinske ideje gospodarske rasti.