*Meje so padle*

V zadnjih dneh in tednih je nekaj tisoč ljudem iz nekih drugih krajev uspelo nekaj, kar že dolgo ostaja eden od osrednjih političnih izzivov naše dobe: v zidove trdnjave Evrope so uspeli izdolbsti luknje, ki vsaj začasno odpirajo možnost za boljše življenje za milijone. Schengenska meja, skupaj z evrom eden od temeljnih kamnov Evropske unije, je bila vsaj za nekaj dni marsikje odpravljena. Redko videna politika prostega prehoda, ki sta jo v zadnjih tednih prisilno prevzeli Makedonija in Srbija, je tudi Madžarsko, Avstrijo in Nemčijo potisnila k odstopu od svojih dogovorjenih obveznosti v okviru šengenskega sporazuma. Vsakih nekaj dni so tisoči lahko potovali po Evropi brez še donedavna nujno potrebnih dokumentov. Meje trdnjave Evrope so padle. Tisto, za kar so si leta prizadevali številni, je trenutno realnost.


“Trdnjava Evropa” je v jedro projekta evropskih političnih in ekonomskih elit vpisan režim sistematičnega terorja, ponižanja in dehumanizacije ogromnega dela prebivalstva. Kompleksen sistem zidov, militariziranih meja, koncetracijskih taborišč, skrivnostnih policijskih formacij in njihovih morilskih pooblastil ljudi potiska v situacijo, kjer morajo v iskanju lastnega preživetja postati kriminalci. Posledice te politike so znane: ljudje so prisiljeni v nemogoče načine potovanja, v vse tiste ladje, hladilnike, v vse tiste plavajoče in vozeče krste. Ne malo jih nikoli ne pride na cilj. Drugi, ki se vendarle uspejo prebiti, pogosto ob vrtoglavih stroških in letih manevriranja med statusi in službami, so pogosto za dolga leta obsojeni na ilegalno eksistenco v evropskih metropolah.

Kar se je zgodilo v zadnjih tednih, se ni zgodilo v bleščečih sobanah, temveč na cestah, železniških postajah in poljih Balkana. Na molk in negibnost obsojeni se niso držali scenarija. Ne samo, da so dostojanstveno zavrnili vlogo anonimne in negibne žrtve vojne ali anonimnega vojaka pod poveljstvom tega ali onega gospodarja vojne, uspelo jim je hkrati tudi zgraditi moč, ki neposredno spreminja politično geografijo tako, da ruši državne meje. S svojimi telesi so zrušili sofisticiran sistem terorja. Namesto, da bi se skrivali in sprejeli vlogo prejemnika humanitarne pomoči nekje na evropski periferiji, so se odkrito na očeh vsega sveta odločili drugače. Sami sebe so prepoznali kot ljudi z neodtujljivo pravico do življenja. To sedaj realizirajo v praksi skozi konfrontacijo z ravno tistim režimom, ki jim to zanika. S tem, ko naši gostje od daleč iščejo prostor zase onkraj vojne in smrti, ustvarjajo prostor za vse nas, ki v njihovem stremljenju prepoznavamo nas same.

*Oblast se bo zatekla k nasilju*

Meje so trenutno začasno zrahljane, toda ne gre se slepiti: gospodarji v evropskih palačah in njihovi lokalni odpravniki poslov bodo še prekmalu posegli po novih, še bolj nasilnih ukrepih, da bi ja ponovno uveljavili mejo. Ne gre podcenjevati zmožnosti Evropske unije, da reorganizira svoj aparat terorja. Suspenz javnega prevoza, vzpostavitev novih koncentracijskih taborišč, militarizacija cestnega prometa so vse nasilni ukrepi, ki so jih države kot so Avstrija in Madžarska že začeli izvajati in nobenega dvoma ne sme biti, da so v tem pripravljeni iti še precej dlje.

Iz te osnovne ugotovitve izhaja tudi politična naloga za vse nas: narediti vse, kar je v naših močeh, da preprečimo ponovno uveljavitev te meje, ponovno vzpostavitev režima terorja tam, kjer živimo. Izdatno stopnja nasilja, ki bo v jedru tega procesa bo oblast opravičevala s tem, da deluje v skladu z zakoni in evropskimi zavezami, za dobro vago pa bodo dodali še vedno uporabno razpihovanje sovraštva, strahu in rasizma. Pri tem je glavni zaveznik evropskih in lokalnih gospodarjev molk in tiho pristajanje nas ostalih.

Smo v eni od tistih redkih situacij, ko se realna vsebina določenih politik ne zmore več odevati v svoje bleščeče podobe, saj je realnost enostavno preveč prisotna. Komu ni jasna neposredna povezava med smrtjo enainsedemdesetih ljudi v jebenem hladilniku in med zaprtjem meje za “nedržavljane”? Komu danes ni jasna neposredna in osebna odgovornost ljudi na evropskih pozicijah oblasti za morijo v Sredozemlju? Ravno neizpodbitno dejstvo, da je to danes vsem jasno, vključno z ljudmi na pozicijah moči, je tisto, kar je zrušilo meje. Vztrajanje na tej osnovni resnici je tisto, ki lahko prepreči njihovo ponovno uveljavitev.

Sestavni del nas vseh v situaciji, ko policije evropskih držav ljudem z ekstremnim z nasiljem preprečujejo prost prehod ljudem, zato je, da na vse možne načine govorimo resnico: ponovna vzpostavitev meja v tem trenutku nujno pomeni ekstremno stopnjo uporabe nasilja nad ljudmi, ki ravno od nasilja bežijo.

Nasilje je vedno lokalno, vedno ga mora nekdo izvajati in ga nekdo zapovedati. V primeru Slovenije to pomeni, da se morajo gospod Cerar in gospa Györkös Žnidar ter gospod Marjan Fank zavedati, da bodo osebno odgovorni za vse nasilje, ki ga bo pod njihovo komando izvajala slovenska policija. Načelniki policije in podrejeni se morajo zavedati, da bodo v končni fazi sami tisti, ki bodo ukaz, ki jim bo narekoval teror, spoštovali ali pa ga bodo – kar je edino pravilno – zavrnili.

Naloga vseh tistih, ki v beguncih prepoznavamo sami sebe, je, da lokalnim oblastnikom sporočimo, da nimajo našega pristanka za izvajanje nasilja nad našimi gosti. Vemo, da bodo deležni pritiskov s strani svojih šefov v Evropi in vemo, da nimamo razloga, da bi precenjevali njihove zmožnosti, da bi v svoji politični nebogljenosti uspeli iti kaj dlje od mantre o “spoštovanju zakonov” in malikovanja zombija “skupne evropske azilne politike”.

*Družba je zmožna poskrbeti za svoje*


Naše izhodišče ob soočanju z vsemi vrstami družbenih pretresov mora biti, da je vedno na nas, da se odločimo, kakšne odnose bomo zgradili s tistimi, ki jih še ne poznamo. Ne dvomimo, da bodo evropski aparatčiki v lokalni političnih sobanah kmalu razglasili odprto sezono lova na ljudi, kar se je na Madžarskem že zgodilo v zadnjih dneh.

To pa še ne pomeni, da jim bo uspelo. Rečeno povsem konkretno: od njih je odvisno ali bodo morebitne potnike na vlaku iz Zagreba v Dobovi ali ljudi, ki potujejo z osebnimi ali drugimi vozili, obravnavali kot ljudi. Toplo jim moramo že sedaj priporočiti: umaknite se, ne upoštevajte zakonov, zavrnite vlogo paznika v koncentracijskem taborišču, spustite ljudi skozi, da kot družba poskrbimo zanje po svojih močeh. Ta družba, torej šole, vrtci, zdravstveni domovi, gasilska društva, avtonomni prostori, centri za socialno delo, soseske in vsi tisti, ki jih sestavljamo, je zmožna poskrbeti za svoje. Vladi svetujemo, da naj se v svoje dobro vzdrži hujskanja in policizacije situacije. Naša mesta so in ostajajo odprta mesta in ne moremo prenesti in sprejeti tega, da ljudi v stiski obravnava policija, namesto, da bi se z njimi ukvarjali tisti, ki smo za to kot družba mnogoterih znanj in resursov veliko bolj primerni in usposobljeni.
Nobenega vračanja, nobenega nasilja, nobenega zapiranja. Pustite jih skozi!

Z uporabo strani komunal.org soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.