Svet brez migracij ne obstaja -Vsi smo ilegalni (Vsi smo migranti!)

Sveta brez migracij zgodovina ne pozna. Danes so premiki, ki prinašajo ekonomsko korist in dobiček, zaželeni in spodbujani. V okvirih turistične industrije spreminjajo prostor v odtujen in poblagovljen produkt. Ustvarjajo idilične podobe sveta, v imenu katerih je potrebno skriti vse družbene asimetrije. Hkrati pa poteka proces neprodušnega zapiranja meja Trdnjav Evrope.

Premiki z območij devastacije, revščine, pomanjkanja in vojn, se predstavljajo kot naravna katastrofa, ki grozi z uničenjem podobe, za katero se skrivajo antagonizmi globalnega kapitalizma. Uporaba izrazov kot so begunski valovi, poplava migrantov, begunska kriza, … ki se jih poslužuje oblast tako preko medijev kot v (njihovem) političnem diskurzu, subtilno vceplja občutek nelagodja in strahu pred bližajočo se »katastrofo«. Demonizacija migrantov služi delitvi ljudi in ustvarjanju novih hierarhij, skozi katere se ohranja obstoječi družbeni red, temelječ na oblasti in prisili.

Kapitalizem nujno potrebuje antagonizme, iz katerih se napaja. Neokolonialne bitke za resurse in poceni delovno silo prinašajo dobiček le peščici, preostali se soočamo z vojno, devastacijo, mejami, zapiranjem, ekonomsko, socialno in ekološko krizo, varčevalnimi ukrepi, begom in degradacijo, ki vodijo v še večjo razslojenost. Tako kot na globalnem nivoju kapital potrebuje tretji svet, kjer poteka boj za prevlado, tako Trdnjava Evropa potrebuje nevidne migrante; tiste, ki obirajo pomaranče v Španiji, ki se po akcijskih cenah znajdejo na policah supermarketov; tiste, ki pobirajo smeti hiperprodukcije potrošnih dobrin; tiste, ki umirajo na gradbiščih avtocest; tiste, ki čuvajo otroke odtujenih in prezaposlenih staršev, delajo v tretjih izmenah... Strukturno so ti postavljeni v še slabši družben položaj od ostalih revežev »s papirji«, ki se iz dneva v dan  borimo za preživetje. Tisti, ki bežijo pred vojno, nis(m)o krivi za posameznikovo bedo tukaj. Z nacionalistično in fašistično politiko oblastniki poskušajo sprožiti borbo za drobtinice in zamegliti prepoznavanje skupnih izhodišč za boj proti neenakostim. Meje med nami so izmišljene, medtem ko so meje med revnimi in bogatimi še kako resnične in bodo vedno bolj  varovane.

Izkoriščanje ne pozna meja, nacionalne pripadnosti, religije in spola; je del sveta, v katerem živimo in ga ohranjamo, kljub družbenemu razkroju, ki se dogaja pred našimi očmi. Množične migracije slikajo pravo podobo sveta izkoriščanja, ki se je ne da več prikriti. Zato postanejo »problem«, s katerim se je potrebno spopadati in ga čim bolj »humano« pomesti nazaj pod preprogo. Ko ti poskusi ne uspejo, se oblast oprime zgodb o varnosti, udobju ter nacionalnem interesu, kar seveda neizbežno vodi v porast nacionalizma in fašizma. Odkrivajo se razsežnosti brutalnega zapiranja meja, gradnje zidov, begunskih, koncentracijskih taborišč in nepredstavljivo pogubnih pogojev življenja. Šengen je ukinil notranje meje, da je lahko vzpostavil meje povsod!

Za proizvajanje absurdnih migracijskih politik, vojnih žarišč, od koder ljudje danes bežijo iz svojih domov, in socialne devastacije v Evropi, ki nas navdaja s strahom in negotovostjo, so odgovorne politične in gospodarske elite tako Evropske Unije (in podizvajalci teh politik na lokalnem nivoju) kot drugih globalnih sil. Odgovorne so politične stranke s svojimi reformističnimi ukrepi znotraj rigidnih pravno-formalnih okvirjev, pri tem pa se opirajo na servis nevladnih organizacij, politični horizont katerih večinoma ne sega dlje od dobrih namenov oziroma dobrohotnosti, kar jih vse prepogosto dela zgolj za podaljšek oblasti. Materialna pomoč je sicer v trenutni situaciji več kot potrebna, ključno pa jo je postavljati v širši politični kontekst grajenja skupnega boja proti neenakostim.  Sočutje in humanitarna pomoč, zaradi katerih bomo zvečer lažje zatisnili oči, še ne pomenita boja proti hegemoniji in neenakostim. Zato skupaj zgradimo fronto proti obstoječim izkoriščevalnim politikam!

Zgodbam tistih, ki bežijo pred vojno in nasiljem ter zgodbam vseh nas, ki se na dnevni bazi borimo za preživetje, skupaj spišimo lastno nadaljevanje, ki se ne sklada z okvirjem, ki ga zastavljajo vladajoči. Prerežimo rdečo nit strahu, s katero nas skozi sramotne migracijske politike vodi oblast. Izgovori, da imajo za spremembe teh politik majhen manevrski prostor, nas ne zanimajo. Zapiranje meja Trdnjav Evrope, spremljanje aktualnih novic o kvotah, opiranje držav na nacionalni interes in represija nas vsakič znova prepričujejo v to, da moramo vzeti stvari v svoje roke. Da se moramo boriti skupaj! Mi smo migrati in begunci!

Migranti so nam pokazali, da meje lahko padejo. Kar nas navdaja z upanjem in voljo, da si drznemo misliti svobodo gibanja in bivanja. Svobodo, da si sami izbiramo prostor življenja in se svobodno gibamo in živimo.

Skupen boj proti sistemu izkoriščanja je lahko samo rušenje vseh meja, ki nas omejujejo in so prepreke k svobodi nas vseh. Začnimo danes, na vseh frontah!

Izjava antikapitalističnega bloka, 8.9.2015