O spornem odstrelu, lobijih in širjenju strahu

O spornem odstrelu, lobijih in širjenju strahu

Po tem, ko je rezalna žica v letu 2016 presekala poti mnogim prostoživečim živalim, ki ne prepoznavajo bizarnosti nacionalnih in državnih delitev, so se na šahovnici lokalnih institucij znašli volkovi in medvedi, ki jih v tem letu ogroža še nenavadno visok odstrel. Ministrstvo za okolje in prostor je izdalo odlok za odvzem 113 medvedov in 10 volkov v letu 2017. Monopol nad upravljanjem s populacijami oz. pobijanjem prostoživečih živali je v rokah lovcev, ki skupaj z Zavodom za gozdove in Zavodom RS za varstvo narave oblikujejo predlog za letni odstrel, ki ga potrdi vlada. Upravljanje s populacijami se izvaja pod pretvezo zmanjševanja gospodarske škode, omejevanja migracij živali na nova območja ter zagotavljanja varnosti tistih, ki živijo na območju prisotnosti velikih zveri ter si tako življenjski prostor delijo z medvedi, risi, volkovi … Argument zagotavljanja varnosti je priročen za utrjevanje in ekspanzijo strahu, ki bazira na perpetuiranju lažnih predstav o medvedih in volkovih kot agresivnih zvereh, pred katerimi se je treba zaščititi ter tako deluje kot priročna metoda za pridobivanje javnega mnenja na stran tistih, ki zagovarjajo odstrel.

V luči tega, za kar na tem mestu v resnici gre, torej za prostočasno ubijanje živali v njihovem življenjskem prostoru, namreč to ne bi bilo prepoznano kot produktivno ali, kakor se kaže v primeru odloka, celo nujno. Razmerje je že v izhodišču neuravnoteženo. Lovcem pozicija »varuhov« narave, v katero umeščajo tudi živali, omogoča upravljanje s tujimi življenji na način, da imajo od tega neposredne koristi. To, kar je manipulativno poimenovano kot »zaščita«, se prične, kjer se pričnejo njihove koristi. V namene legitimirati lastne koristi od umorov, je treba ustvariti stanje »prevelikega števila osebkov v populaciji«. Hranjenje živali v hladnejših mesecih s strani lovcev tako predstavlja ustvarjanje boljših pogojev za razmnoževanje, kar nato privede do »prevelikega števila osebkov v populaciji«. V tej shemi so posamezniki zreducirani na ogrožajoč dejavnik, ki ga je treba odpraviti, njihova vrednost je zgolj vrednost ohranjanja vrste. V ospredju je razreševanje namišljenega in samoreproducirajočega konflikta, katerega edina vnaprej zrežirana rešitev je odstrel. Gre za ohranjanje monopola in lovskih dejavnosti zaradi njih samih; za aktivno preprečevanje in neposlušnost do predlogov, ki se izvajajo v nezadostnih fragmentih, da izid venomer ostaja pomor. Naslavljanje problematike z vidika soobstoja posameznikov, ki si delijo življenjski prostor, umanjka.

Šele ko prepoznamo s strani medijev in interesnih skupin posredovano reprezentacijo živali kot zmotno in reduktivno, se s spremembo gledišča kot predpogojem celostnega pristopa k problematiki sobivanja, ponudi širok nabor možnosti za drugačno postopanje (sanacija in preprečevanje divjih odlagališč s klavniškimi odpadki, uporaba medovarnih smetnjakov, ozaveščanje splošne javnosti, in še bi lahko naštevali). Prostoživečih živali bo toliko, kolikor smo jih pripravljeni sprejeti ter kolikor jih lahko sprejme sam življenjski prostor, katerega del smo. Ni na njih, da bežijo pred streli, na nas je, da se naučimo sobivati.

Odstrel je pomor! Proti lovu! Za sobivanje!

Iniciativa proti izkoriščanju živali in okolja